perfect or imperfect?

I am not perfect. I live on the planet earth where all humans live. We aren't perfect. We never have been. We never will be. So i don't always wear the right clothes. I don't always wear the right shoes to match the right outfit. Sometimes even my memory fail me. I don't look like a fashion model and i don't cook like a french chef. I don't always do what people expect of me. I am a human. I am imperfect. But there is no one else like me in this whole wide world. I am unique. Is that ok????

Gloria - Naj bo lep ta dan

Tale komad mi je bil tok všeč, da sm se odločla, da ga bom dala sem. :)

------

Naj bo lep ta dan, naj bo lep ta dan.
Pozabi svoje skrbi, bodi nasmejan.
Naj bo lep ta dan, naj bo lep ta dan.
Naj bo odprto srce, naj bo odprta dlan.

Naj ne bo izgubljena minuta nobena,
ne dovoli da minil bi tak dan zaman!
naj bo lep, še lepši,
najlepši, današnji dan!

Dovolj je le, da si močno želiš,
pred toplim soncem se oblaki skrijejo.
Dan želi, da se mu prepustiš,
zvezde danes naj le zate sijejo!

Dan je najlepši,
kadar sem s teboj.
Dan je najlepši!

Srednje šole, gimnazija, izobrazba, življenje

Ravno danes sem se z nekom pogovarjala o tej temi. Veliko je ljudi, ki blati gimnazijce, ker pač je za nekoga gimnazija nekaj več vredna kot srednja šola. Ampak zakaj? Tako v Sloveniji kot povsod drugje po svetu potrebujemo ljudi, ki pridejo iz gimnazij in tudi tiste, ki pridejo iz srednjih šol. Sploh pa mislim, da to niti ni tako pomembno, ampak je važno to kaj si potem, ko narediš poklicno srednjo šolo oziroma gimnazijo?

V Sloveniji naj bi imeli zelo majhen odstotek ljudi z visoko izobrazbo. Zato je bil namen naše države, da bi se od vseh devetošolcev, ki konča osnovno šolo približno 40% šolarjev vpisalo na gimnazije. Ker po končani gimnaziji nimaš poklicne izobrazbe in "moraš" šolanje nadaljevati. Saj je vse kar imaš splošno znanje vsega in nič strokovnega znanja. Tako naj bi se ti gimnazijci vpisali na fakulteto, jo dokončali in naš odstotek visoko izobraženih ljudi bi se povečal. Čeprav nastane problem, ko le malo ljudi dokonča študij.

Težava nastane ko študij dokončaš, potem pa zaposlitve ni od nikoder, saj si že v tridesetih letih, ti pa še brez izkušenj. Mislim, da je najbolj pametno, da narediš diplomo, se zaposliš in se ob delu šolaš dalje (podiplomski študij, magisterij, doktorat). Seveda če imaš željo po tem.
Ampak ob vsem šolanju, ki otroke in kasneje dijake, študente preveva kar nekaj let se marsikomu zgodi, da ko vso šolanje pusti za seboj, postane človek z veliko znanja, a le-tega ne zna uporabiti.

Velikokrat ti v privatnem življenju pride prav vedeti za tam neko mesto na drugi strani sveta oziroma za nekega kralja, cesarja, predsednika izpred kar nekaj desetletij, stoletij. Neki ravnatelj je rekel, da nas v šole učijo papagajščine. Ja, včasih bi se res lahko strinjala z njim, ker šola ti resnično daje ogromno znanja, a način kako ga uporabiti, kako biti iznajdljiv, kako živeti pa ne daje šola temveč vzgoja in življenje.

Knjiga objavljena na spletu

Kar nekaj je ustvarjalnih duš, ki piše raznovrstne pesmi, zgodbe in tudi knjige. A le malo je takih, ki neko svoje delo objavijo na spletu, tako, da je dosegljivo vsem. Saj je veliko boljše z svojim delom zaslužiti.

Ampak obstajajo ustvarjalci, ki svoje delo dajo na ogled vsem in to po neki minimalni ceni. In mislim, da število takšnih narašča.
Sama se tega kar veselim, pa ne toliko zaradi dejstva, da mi sedaj za nekaj takega ne bo potrebno plačati ampak bolj zato, ker veš, da nekomu pa le ne gre samo za denar, kakor je to danes v večini.

Tudi sama sem se na pobudo domačih med počitnicami lotila pisanja "knjige" in obljubim, da ko bo nekoč spisana jo bom objavila sem gor. ;)

Rezanje odjavnih špic v filmih

Vsak človek kdaj vzame v roke daljinski upravljalnik, prižge televizijo in si ogleda kakšno oddajo, film, nanizanko... TV je res samo še en predmet za poneumljanje, zanesljiv medij, a mislim, da je še marsikaj več.

Ena izmed številnih skupin, ki jih lahko vsak izmed nas prebere v sporedu, so filmi. Na vseh televizijah se velikokrat dogaja, da veliko število filmov, ki so bili že 100krat na sporedu, vseeno najdemo tam še sto prvič. A vse to je v redu, saj je zelo težko, vsak teden ponuditi takšno število novih in čisto svežih filmov.

A kljub vsemu me zelo moti, da že kar nekaj časa režejo tiste zadnje, na prvi pogled nepomembne malenkosti (vse zadnje napise, odjavna špica,..). Je že res, da so nekateri filmi boljši od drugih, ampak prav vsi vsebujejo koristen nauk. Če želiš, ga kasneje v svojem življenju lahko tudi uporabiš in upam si trditi, da ni še nikomur škodil. Ampak je pa zelo moteče in uniči celoten film, ko po zadnjem izrečen stavku glavnega junaka, ne moreš videti tistega črnega ozadja popisanega z vsemi igralci, režiserjem, in ostalimi sodelavci, obenem pa ti v ušesa ne pridoni glasba, ki je na koncu vsakega filma prav veličastna.

Razne televizije so objavljale, da si tudi v kinodvoranah nihče ne ogleda vseh 5 minut zadnjih napisov. V odgovor si lahko priznamo, da je le malo takih, ki si resnično ogleda vseh 5 minut odjavne špice. Ampak vseeno mislim, da nas je kar veliko, ko po končanem filmu obsedimo in si mogoče celo ogledamo katerega od napisov z željo, da bi potešili vprašanje: "Pa kdo je že bil tisti igralec, ki je igral ta lik?", kar pa je najpomembnejše, poslušamo tisto res dobro glasbo in se umirimo. Kaj ni to dovolj velik razlog, da nam vrnejo glasbo.

Resnično upam, da bodo naše televizije uspele uresničiti kakšno od teh želja in po končanih filmih pustili vsaj minuto, dve preden odrežejo. Mislim, da bi vam bilo za takšen korak hvaležnih mnogo ljudi.

_______
Pripis (2.10.2007): videla sem, da so naše televizije nazaj vrnile napise igralcev. Ampak prosim, namesto reklam nam vrnite še glasbo.

Just kids

Zadnje čase opažam, da me tamali otroci ful presenečajo in da k maš enga od njih ob sebi ter se ti samo malo nasmehne pa že svet postane lepši. Pozabiš na stvari zarad katerih si bil prej žalosten in se samo še smejiš. Mislim, da drži tisti rek: da je v otrokovih očeh, ko se smeji samo sreča in nobenega drugega skritega namena.

Tko se je men včeraj zgodil neki zelo presenetljivga. Bli smo pri stari mami (babici) k smo ji nesl darila ker danes praznuje 60 let. Tako da smo bli cela familija (ati, mami, sestra, strici, sestrične, bratranc,..) in ker se z eno sestrično kr precej druživa čeprav sm js starejša od nje za 8 let (15,7) je bila veliko z mano. Ampak kar naenkrat je prišla do mene in me tako poklicala po imenu, potem ko sem se odzvala, pa mi je rekla: "Veš ti si moja najboljša prijateljica." Mene je to kar mal pretreslo. Mislim ne slišiš velikrat tega.

In zdej smo dobil še neke nove sosede, ubistvu zraven nas še hišo delajo in so skoraj vedno tu. No in oni majo enga fantka, ki je star nekje 3,4 leta. In ko njega pogledaš kar zažariš. Vedno ko me te vidi se zasmeje in pomaha in prov ne moreš, da če si še tako žalosten pa potrt, se ne bi nasmehnil nazaj in mu pomahal.

Ob vseh teh opažanjih "tamalih" upam, da bomo tudi tisti, ki smo malo starejši kot naši najmljaši otroci se znali večkrat nasmehnit in večkrat s takšno srečo v očeh kakor to naredijo oni.

Taksiji v beli barvi

No v Evropi smo sklenili, da bodo vsi taksiji beli. Ampak povejte mi, zakaj beli??

Kaj ni taksi avtomobil, ki ga iščeš v kriznih situacijah, v situacijah v katerih nimaš na voljo drugega prevoza?

Ter po mojem mnenju naj bi bil to avtomobil, ki je opazen. Je že res, da ponavadi iščemo taksi po napisu na strehi le-tega. Ampak če določijo neko specifično barvo zakaj bela? Kaj ni bolj opazno če bi bili naši taksiji živo rumeni tako kot so v Ameriki oz. v neki drugi barvi, ki bi bila rezervirana samo za taksije.Ker mislim, da če vsaj malo pogledate barve osebnih avtomobilov bo kar velik odstotek belih.

Torej zakaj potem bela barva za avtomobil, kateri naj bi bodel v oči??